O zatajevanju. 
Kedor hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe. Mat. 16. 24. 
I. 
Zatajevati samega sebe, to se pravi svoja čutila in svojo voljo darovati Bogu. Kaker se vidi iz tega je zatajevanje dvojno, zunanje in notranje. Ako zatajujemo svoje misli in želje, se vadimo v notranjem zatajevanju, ako pa ne dovolimo svojim čutilom, kar žele, v zunanjem. Tako pervo ko drugo je neobhodno potrebno vsakemu človeku, keteri se želi zveličati. Zakaj to? Ker, ako se ne zatajujemo, ne moremo ostati v milosti božji, ketera edina nas izveliča. Ako ne bi bila to živa resnica, kaj naj mislimo o svetnikih, keteri so živeli v vednem zatajevanju? Kaj naj mislimo o našem očetu sv. Frančišku, o sv. Antonu, Bernardinu Sijenskem, posebno pa sv. Petru Aljkantarskem in Leonardu Portomavriškem? Oh! oni so dobro znali, ako bi pustili proste uzde svojemu telesu in svoji duši, da bi se pogubili. Ali ako je vsacemu potrebno zatajevanje, je tolikanj bolj potrebno dušam hrepenečim po sv. popolnosti, ker gdor ima od Boga več milosti, ima tudi več skušnjav, pa tudi več dolžnosti ljubiti Boga. Sv. Hijeronim pravi, da se meri napredovanje v popolnosti z napredovanjem v zatajevanju, in da toliko napredujemo v popolnosti, koliker v zatajevanju. Govorimo tu najprej nekoliko o zunanjem zatajevanju, ter začnimo sè zatajevanjem okusa. 
Sv. Vincencij Pavlanski pravi, da je zatajevanje okusa abecednik duhovnega življenja, gdor se ne zatajuje v tem, da se bode težko v drugem. Naj nam dokaže to resnico zgled svetnikov. Naš bl. Jakopon Todijski je enkrat jako želel jesti meso. Kaj stori ž njim? Obesi ga v celici, ter ga toliko časa pusti, se vsmradi, potem ga da kuhat, ter ga pojé. — Bl. Henrik Suski se je zderžal pijače celih šest mesecev, in da bi čutil še večo žejo, poje neko slano jed, se napoti k reki, kjer se pripogne, da bo pil, pa se noče dotekniti vode. Sicer pa takega zatajevanja nemoremo posnemati brez posebnega nadahnjenja božjega; vender se pa lahko na drugi način z ravno tako zaslugo moremo zatajevati, in kar je še bolje, brez nevarnosti duhovnega napuha. Zatajevati se moremo v jedi in pijači, ketera nam jako diši, ako n. pr. jemo in pijemo kaker bi se igrali in naposled pustimo najbolji kos. Tako je delala cesarica Eleonora, ki pošiljala nazaj najokusniše jedi. To zatajevanje, ne samo da je jako zaslužno, tudi ne škodi zdravju, ter se posebno slabotnim priporočuje. Sv. Frančišek Saleški pravi, da je bolje zatajevati se na ta način vsaki dan, kaker ojstro se postiti le neketere dni, ker na pervi način se ne pade v napuh, na drugi je pa jako lahko. — Zatajujmo nadalje poželenje po govorjenju! Ako se spomniš kake lepe stvari, in ti pride želja povedati kaj mikavnega, koliko moreš zaslužiti za nebesa, ako zatajiš svoj jezik. V veselem društvu, kjer se govori o vsaki stvari, bi morebiti tudi ti, bogoljubna duša, vedela povedati kaj smešnega; ali ako ljubiš iz celega serca svojega nebeškega ženina, bodeš raji berzdala svoj jezik in v sercu rekla: »Jezus moj, tebi za ljubo naj molčim.« In ne misli, da ti je to samo koristno, temveč to ti je potrebno, ker je jako težko z mnogim govorjenjem ne razžaliti Boga. Kako je potrebno sv. molčanje dušam hrepenečim po popolnosti, vidiš iz tega, ker so ga vsi sv. vstanovitelji cerkvenih redov zapovedali svojim sinovom, in povsod, kjer se ta zapoved derži, gre vse po redu. 
Zatajevanje vida in posluha je dalje najizverstniše in naj bolj potrebno pobožnim dušam. Oči in ušesa so okna duše. Skoz nje pridejo v dušo dobre in slabe stvari, ali več slabih ko dobrih, zaradi našega nagnenja k slabemu. Oh koliko se jih je pogubilo zaradi enega samega, kakšenkrat nedolžnega pogleda! To ni treba, da ti dokažem, saj si morda sama poskusila, kako je nevarno ne berzdati svojih oči in ušes. Sicer pa tukaj ne mislim govoriti o tem zatajevanju, potrebnem vsacemu kristjanu, temuč o zatajevanju teh udov v dopuščenih stvareh, v nedolžnih predmetih. Naj ti pride pred oči kaka jako lepa stvar, ketera te neizrečeno razveseli, n. pr. krasno cvetje, lepa zelena livada, lepa obleka, podoba i. t. d. in glej, ako zatajiš svoje oči, zaslužiš pred Bogom neizmerno plačilo. Oh kako so se v tem zatajevali svetniki. Gdor je samo pogledal n. pr. našega sv. očeta Frančiška, sv. Bernardina, sv. Petra Aljkantarskega, sv. Leonarda i. t. d. je bil globoko presunjen od njih izgleda. Bere se tudi o sv. Lucijanu, slavnem marterniku pervih stoletji, da je sam pogled njegovega zatajevanja spreobernil več nevernikov. Sicer pa nam kakšenkrat jako hasni pogled lepe cvetlice, livade i. t. d. Sv. Marija Magdalena Paciška, gledajoč cvetlice v samostanskem vertu, se je napolnila ljubezni božje in vsa zamaknena je klicala: »Torej Bog je mislil vstvariti te cvetlice vže od večnosti, iz ljubezni do mene?« Sv. Terezija, gledajoč naravne lepote, je postajala žalostna, češ, da jo vse te stvari spominjajo, kolikanj je bila nehvaležna Bogu, keteri jo tolikanj ljubi. Bere se tudi o nekem puščavniku, ki je, hodeč po polju ali po vertu, z paličico tolkel cvetlice, govoreč: »Molčite, molčite, ne svarite me več, saj razumem, da mi očitate mojo nehvaležnost proti Bogu sè svojim lepo dišečim cvetjem.« 
Tudi sluh moramo zatajevati iz ljubezni do Boga. Kedar ti pride želja poslušati godbo, petje i. t. d., spomni se na Jezusa in reci s ponižnostjo: »Moj Jezus, iz ljubezni do tebe nočem vgoditi svoji želji. Večkrat, žalibog, sem grešila poslušajoč gerdo govorjenje in opravljanje bližnjega, sedaj pa za pokoro in iz ljubezni do tebe, hočem zatajevati moja grešna ušesa tudi v brezglasnih stvareh.« 
Da, bogoljubna duša, zatajuj tvoja čutila, ne samo ker ti je to potrebno, temuč še več iz ljubezni do Jezusa, keteri ti bode gotovo dobro plačal v nebesih vsako najmanje zatajevanje. Oh da bi ti poznala, kaj te čaka v raju, oh kako bi zatajevala svoja čutila. Naš sv. Peter Aljkantarski, veliki zatajevavec samega sebe, se je prikazal po smerti sv. Tereziji, ter je vskliknil: »O presrečno zatajevanje, ki je meni toliko slavo zadobilo!« — 
II.
Zunanje zatajevanje brez notranjega nič ne velja. In res, kaj ti koristi, bogoljubna duša, ako tareš telo s posti, z bičanjem itd, če si pa vsa polna svoje volje? Kaj ti hasni zderžati se vina, opiti se pa sè sovraštvom in nasprotnostjo proti bližnjemu, ki te je morda s kako besedico ali djanjem razžalil? Nekomu, ki ga je prosil, da naj mu dovoli bičanje, je odgovoril sv. Filip Nerij: »Kaj je kriv herbet, ako je glava terda?« 
Neketeri se radi zatajujejo v stvareh, ki so po njihovi volji, n. pr. z dolgi klečanjem, postom itd., ali ako jim kedo reče kako nasprotno besedico, da jim ne dovoli, kar želijo, oh kako ropotajo, kako opravljajo celo svojega spovednika! Kako zatajevanje je to? Ako jih kedo ne časti, kaker bi one hotele, saj mislijo, da so svetnice, vredne vsacega spoštovanja, oh kako se v sercu serdijo, in keder jim pride priložnost, kako se togote proti tisti osebi! Ne, ne. bogoljubna duša, to ni zatajevanje, to ni svetost. Zapomni si dobro, da priložnost zatajevanja, ketera ti pride od druzih, je neizmerno zaslužniša, kaker zatajevanje po tvoji volji. BI. Adoljf, grof Aljzaški, ki je bil zapustil lažljivi in slepi svet, ter oblekel spokorno haljo sv. Frančiška, je enkrat šel prosit mleka v miloščino. Ko sreča svoje sinove po mestu, ga je bilo jako sram. Kaj stori, da premaga to sramoto? Izlije mleko na glavo, ter reče: »O nesrečnež, sramoval si se vboštva Jezusovega; naj zdaj vidi vsak, kaj si prosil.« To zatajevanje, ketero mu je prišlo od druzih, mu je toliko hasnilo, da ga potem nigdar ni bilo sram prositi. 
Sicer pa, v čem se moraš največ zatajevati? Sl. Aljfonz Rodriges te to uči. On pravi, da moramo najbolj skerbeti, da premagamo svoje poglavitno slabo nagnenje, to je tisto strast, ketera nas zmirom za sabo vlači, ketera nam nastavlja najnevarniše zanjke, da bi vjela našo dušo, ker, pravi on, premagan kralj je zmaga gotova. Ti si, n. pr. jako nagnena k duhovnemu napuhu, keteri je tvoj kralj; ali hrepeniš za slavo druzih; si nagnena k jezi, k opravljanju bližnjega itd. Kaj ti je storiti? Ena strast ali pa vse te prebivajo v tvojem sercu, vender je pa ena sama poglavitna, kraljica vsih; ako ne veruješ, izprašuj svojo vest nekoliko časa, pa se boš prepričala, da je res. Da premagaš, zatajiš to svojo kraljico, moraš vse tvoje moči proti njej oberniti, ravno tako kaker delajo vojaki v vojski. Oni obernejo puške in topove proti poglavitni moči. Ako ne boš tako delala, boš gotova izgubila bitvo. Bere se v sv. pismu (3. Kralj. 22, 31.), da je kralj sirijanski, Benhadad II. zapovedal svojim vojakom, da naj obernejo vso silo ne proti vojski Izraelski, temuč proti kralju Ahabu; in res, vbivši Ahaba, so zmagali Sirijanci. Bogoljubna duša, izprašuj svojo vest, in spoznaj svojega »Ahaba«, ter ga začni preganjati od vseh strani. Tvoje orožje naj bo posebno molitev in zaupanje v Boga. V zatajevanju te tvoje strasti, imej pred očmi zgled sv. Frančiška Saleškega, kar naj ti da moč v tej vojski. On pravi, da so njega terle posebno dve strasti, jako nasprotni edna drugi, ljubezen in jeza. Perva ga je vlekla k pozemeljskim predmetom, keteri so dragi naravi, druga ga je pa užigala pred vsako nasprotnostjo. Pervo strast je prelagal se zvijačo. On je namreč vedel, da človek ne tem svetu mora ljubiti kako stvar, zategadelj je nadomestil pozemeljskim tu minljivim predmetom svoje ljubezni, nebeške in neminljive. Proti jezi se je pa vojskoval v dvoboju, to je, kedar ga je jeza spopala, se jej je on precej zaperstavil. Zatajevaje se na ta način v poglavitnih strastih, je postal tako ponižen, krotak in poln vseh druzih čednosti, da je malo takih svetnikov. 
Sv. Vincencij Fereri uči: »Želi zmirom nasprotnikov svojim željam, in izpolnjuj raje njih voljo, ko svojo.« P. Tomaž Sančes je vsakrat, preden je šel prosit kako stvar k svojemu predstojniku, molil, da, ako ni Bogu draga, naj predstojnika razsvetli, da mu je ne dovoli. Delaj tudi ti tako, bogoljubna duša. Keder želiš kaj od svojih predstojnikov, bodi mirna in pripravljena na dovoljenje tu odrečenje. Oh kako je zaslužno to zatajevanje, da, po besedah sv. Janeza Klimaka, celo potrebno. On pravi menihu: »Obeden dan naj ne preteče, v keterem ne bi svoje volje poteptal. Ako ti pa preteče, reci, da tisti dan nisi bil redovnik.« On je to govoril puščavnikom, da, ali kaker je pisano v »Cvetju« (VIII. 1. 1, zv.) se tudi tebe tičejo te besede, ker pobožnost, in zatezadelj zatajevanje, ni samo za duhovne in menihe, temuč za vse prave kristijane. Vtisni si zatorej globoko v serce te zlate besede, tudi ti tretjerednik ali tretjerednica, in večkrat čez dan reci sama sebi: »Ako ne bodem denes vsaj enkrat zatajila svoje volje, ne bodem prava nasledovavka sv. Frančiška, keteri govori o zatajevanju tako-le: »Največi dar božji na tem svetu je znati, želeti pa tudi zmagati samega sebe, to je, zatajevati na vsak način svojo voljo.« Zapomni si, da je pot, ketera vodi v raj, težka, vender si dolžna hoditi po nji, ker drugače se ne izveličaš; ali ako ne zatajuješ svoje volje, ne boš nigdar zadobila raja. Z druge strani pa, ako zatajuješ svojo voljo, boš gotovo enkrat srečno prišla v nebeško kraljestvo, ker sv. Bernard pravi: »Naj neha svojevoljnost, in pekla ne bode.« »Cesset propria voluntas et infernus non erit.« 
III. (Konec.) 
Koliko je koristno in važno zatajevanje svoje volje, naj nas nadalje podučijo svetniki. 
Sv. Bazilij, cerkveni učitelj, je šel enkrat obhodit samostane svoji škofovski oblasti podložne. V enem vpraša opata, da naj mu predstavi redovnika, o keterem se more najbolj upati, da je v številu izvoljenih. Opat mu vstreže, predstavi mu enega jako priprostega, keteremu zapove sv. Bazilij, naj mu gre po vodo, da si vmije noge, po šegi starih časov. Redovnik koj vboga. Drugi dan mu sv. škof vkaže pristopiti k oltarju, ker ga misli posvetiti v mašnika, in akoravno je bil redovnik jako ponižen, pa je bil mertev svoji volji, pristopi pred sv. škofa in postane maziljenec Gospodov. Videč sv. Bazilij to veliko čednost v redovniku je poterdil prepričanje opatovo da je res mej izvoljenimi pohlevni menih. Oh da bi tudi mi vmerli svoji volji, koliko bi bilo bolje za nas. Ne bi se tolikokrat jokali, kedar nas zapelje v brezno! Sv. Bernard pravi, da kedor samega sebe, to je svojo voljo, sebi za voditelja postavi, da se neumnežu podloži. In res. Mi smo na tem svetu popotniki, potrebni kažipotov, da ne zgrešimo ali na levo ali na desno, temuč da gremo naravnost proti nebesam. Ali ako so krivi ti kažipoti, kako bomo dosegli svoj cilj? Ako se zročimo naši nespametni volji, kako bo mogoče, da ne izgubimo potemtakem Boga? Dà, dà, kedor sledi svojo voljo, on sledi slepca, ali ako slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. Zato bodimo zadovoljni, da imamo od Boga postavljene voditelje, keteri berzdajo našo voljo, keteri nam večkrat ne dovolijo, kar želimo, keteri so, z eno besedo, naši dobri kažipoti na tem svetu. 
Sicer pa ne misli, bogoljubna duša, da se na drugi način ne moreš zatajevati. Do zdaj smo videli, kako se moramo zatajevati notri in zunaj, ali to še ni vse, ker ako bi s tem končali, bi izpustili govor o popolnosti, o verhuncu zatajevanja. No, kako je pa to? Glej, zatajevanje pride do verhunca, keder se bogoljubna duša tako ponaša, da je svet ne čisla, temuč da jo ima za ošabno, svojevoljno, neumno »svetnico«. Je pa tudi tako? Ljudje tako mislijo, ali ako bi pogledali v serce tacega zatajevalca, bi videli in spoznali, kako tepta svojo najhujšo nasprotnico, svoje najbolj nevarno nagnenje t. j. častiželjnost. Zgled tacega zatajevanja nam daje življenje sv. Filipa Neri-ja, tistega blagega svetnika, keteri je, se seboj strog, z drugimi pa dober, duše, kaker se pravi o njem, v kočiji peljaval v raj. 
On torej je dobro poznal, da je posebno pri dušah, ketere po popolnosti hrepene, najhujše nagnenje častiželjnost. Da on to vniči, si naprej vzame, tako se ponašati na videz, da ga bodo vsi zaničevali. Ta sklep mu je šel od rok jako dobro. Enkrat se spravi prav veselo plesat pred neko cerkev, iz ketere je mnogo ljudi prihajalo, in vse se mu je rogalo: »Glejte, glejte starega norca.« Drugikrat sreča na poti moža z velikim verčem vode ter ga prosi, da naj se mu da napiti. Ta mu tudi vstreže, in glej, Filip vzdigne verč in z velikim veseljem iz njega pije pred mnoštvom ljudi. Enkrat sreča sv. Feliksa, kapucina, keteri je nosil verč vina od miloščine, ter ga tudi prosi, naj mu da piti, kar je Filip pred vsemi ljudmi z veseljem storil. Kardinal »Gesualdo« njegov veliki prijatelj, mu je daroval kožuh iz žlahtnih kožic, misleč da mu bo služil za mraz posebno v spovednici, kjer je starček po cele dni sedel. Ali Filip ga porabi za drugo. Da ga ljudje zasmehujejo, ga derži na sebi en cel mesec, in ogledovaje se, kaker da mu je jako vgoden, hodi v njem po rimskih ulicah. Ali kaj bom tukaj našteval druzih primerov iz njegovega življenja, saj, ako bi hotel povedati vse, nevem kedaj bi končal. Skoraj se more reči, da je njegovo zunanje življenje skoz in skoz smešno, ali duh njegov zatajevalni, ta je bil ves drugačen! Da je to resnično nam dokazujejo nadnatorne milosti, s keterimi je Bog obdaroval svojega ljubljenca, mej keterimi se posebno dve svetijo v nebeški kroni sv. Filipa, te so: dar spreobernjenja groznih grešnikov, in dar zamaknenja. 
Ali more bo kedo rekel: »Zakaj to pišeš? Kaj da se moram tudi jaz tako zatajevati? Bog varuj!« Imaš prav, ako tako govoriš, ker zatajevanje sv. Filipa ni za vsakega, in skoraj bi rekel, da niti ni za sedanje čase. Ali zatajevanje podobno Filipovemu, to je pa tudi tebi mogoče, in za sedanji čas vgodno. Poglej, bogoljubna duša! Povej mi, kaj je želel sv. Filip doseči sè svojimi smešnostmi? Zasmehovanje, teptanje svoje častiželjnosti, da bi ga namreč ljudje zaničevali, da bi mu rekli, da je norec, posveten, požrešen, i. t. d. in ne svetnik, kar je tudi bil, ali ne v svoji glavi, ker je bil ponižen, temuč pri razsvetljenih pobožnih ljudeh. Zdaj pa ti meni povej, bogoljubna duša, ali ni tudi tebi mogoče doseči te namere? 
Kaj ni mogoče tudi tebi kakšenkrat tako se vesti, da sicer ne bo pregrešno, razžaljivo ali spotekljivo, pa vender nalašč malo nerodno in za te poniževalno? To zlasti, keder ti prihajajo skušnjave poželjivosti po človeški časti in hvali. 
Ali rekla boš bogoljubna duša: »Na ta način bom dajala bližnjemu priliko, da bo krivo sodil, in Boga razžalil.« Ako se bo to zgodilo, bo svojega greha kriv sam in ne ti in tudi Bog ne. Ne boš ti, ker ti mu daš priložnost ne greha, temuč čednosti, ker on mora vedeti, da se ne sme soditi človeka brez gotove podlage. Niti Bog ne bo kriv, ker na tak način ne bi smel Bog dopustiti obenega greha, kar pa on ne stori, ker večkrat dobi več iz greha, keterega dopusti, kakor kè bi ga bil zabranil. Kaj ni bil strašen greh naših pervih starišev? Vender ga je Bog dopustil, ker je vedel, da bo na tak način prišla človeku neizmerna korist po včlovečenju večne Besede. Kaj ni bil greh Judežev strašen? Vender ga je Bog dopustil, ker je vedel, da bo iz njega prišlo svetu odrešenje. 
Zatajuj se torej, bogoljubna duša, koliker ti je mogoče, ker tako boš postala zmirom bolj podobna Jezusu, čiger življenje je bilo neprestano zatajevanje. Posnemaj svetnike in svetnice božje, keteri so le po zatajevanju dosegli večno rajsko življenje, ketero naj tudi tebi da veselje nebeških prebivalcev, Jezus Kristus. – 

O skušnjavah pobožnih duš. 
Otročje zaupanje v dobrega Boga je velika čednost vsacemu človeku jako potrebna. Gdo pa pokaže, da jo ima? O bogoljubna duša, ti pokažeš, da zaupaš v Boga posebno v skušnjavah, največih tvojih nadlogah. Pravim največih, ker vse druge britkosti prenašaš voljno, ali te, oh te te omamijo, ker taknejo vez med teboj in Jezusom, ker te hočejo popolnoma odtergati od tvojega ljubeznjivega ženina. Sicer narhujše je to, da kedar dolgo trajajo skušnjave, te veržejo v neko obupnost in v velik strah, da si izgubila milost božjo ter da te je Bog zapustil. Ali oh, kako se reva v tem motiš! Ne obupaj, ne, sirota, temuč zaupaj v Boga, keteri ti pošilja skušnjave, »ne da te pokonča, to je pogubi, temuč da bolje napreduješ v popolnosti, in da se tako zmirom bolj ž njim zediniš.« Tako ti govori sloveči sv. Janez Zlatousti, keteri poterjuje to resnico se življenjem sv. očaka Jožefa, ki je bil prodan, preganjan, zapert v temnico, akoravno nedolžen, in vender se ni tožil, da ga je Bog zapustil. Kaj mu je to zaupanje v Boga rodilo, ti je dobro znano. »Sicer, kake namene ima Bog, ko me skušnjavam prepusti?« Na to vprašanje ti rad odgovorim, zato da se potolažiš in v Boga zaupaš. Po učenju duhovnih učiteljev, ima Bog pet namenov, kedar dopusti, da te skušnjave napadejo. 1. da te poskuša; 2. da te poniža; 3. da te očisti; 4. da te vterdi v čednostih; 5. da ti pomnoži plačilo v nebesih. 
Pervi namen toraj je, da te poskuša, si li njegova prava služabnica ali ne. Ti praviš, da ljubiš Boga, da mu zvesto služiš. Dobro. Ali Bog te hoče poskušati sè skušnjavami, je li res, da ga ljubiš ali ni. Lahko se namreč zgodi, da kedar vživaš dušni mir ga ljubiš; ker ti to dobro de, ali ker občutiš veliko sladkost v pobožnosti, ali ker imaš dobro naravo, skoraj rojeno za čednost, kar vse ni prav za prav prava ljubezen, ljubezen popolna. Ali kedar si obdana od skušnjav, in venderle ostaneš zvesta svojemu ženinu, oh takrat se očitno vidi, da ljubiš Boga se vsem sercem in dušo. Job in Tobija sta bila velika služabnika božja, ali Bogu sta bolj dopadla, kedar sta mu ostala zvesta v velikih skušnjavah, ketere jima je poslal, da ju poskuša. 
Drugi namen je po sv. Bernardu, da te poniža, da spoznaš kaj si in kaj sama zamoreš. Skušnjave so namreč največi pomoček, da zadobiš pravo ponižnost, temelj vseh čednosti. In res, kedar sladko počivaš v sercu Jezusovem, kedar te on neizrečeno tolaži, zdi se ti kaker da bi bila Bog vé kaka svetnica, in glej duhovni napuh! Ali kedar te napadejo skušnjave, tako da ne manjka ko las da ne izgubiš tvojega ženina, oh takrat spoznaš dobro, da nisi nič, da brez Boga ne moreš drugo ko grešiti; in kako se takrat ponižaš pred Bogom in spoznaš da imaš vedno potrebo božje pomoči, da ne padeš! Poglej sv. Pavla, keteri je imel strašne nečiste skušnjave. Vpil je in klical smert, ketera naj ga reši telesa, ki mu je take skušnjave delalo. Kaj je pa bilo vzrok, da ga je Bog v takih skušnjavah pustil? Sv. Pavel sam pravi: »zato da ne padem v prevzetnost, zaradi mnogih milosti božjih«. II. Kor. 12, 7. 
Tretji namen je po Gersonu, da te očisti od mnogih nepopolnosti. Po nevihti se vidi na morskem obrežju mnogo vmazanih, nečistih stvari, ketere je razdraženo morje iz sebe verglo. Glej, kar stori nevihta morju, to tebi skušnjava. Kedar vživaš dušni mir, se te poprimejo mnoge nepopolnosti; pridejo skušnjave, in glej, očistijo te popolnoma. Ne misli pa, da nečiste, ostudne skušnjave tega ne delajo. Tudi te te očistijo. Ti dobro veš, kako gerd in umazan je lug, in vender čisto opere vsako nečedno perilo. Da se ravno tako godi pri skušnjavah, se vsaki dan prepričamo, videč da pobožne duše po zmagi postanejo zmirom bolj ponižne, čiste, sramožljive, opazne itd. 
Četerti namen je, da se zmirom bolj vterdiš v čednostih. In res, kaker drevesa, vstavljaje se vetru, zmirom bolj v zemljo korenike razširijo in se vterdijo, tako se tudi duša v skušnjavah zmirom bolj vterdi v čednostih posebno v sovraštvu greha, v zaupanju v Boga, v strahu božjem itd. Sv. Benedikt je postal po neki grozni nečisti skušnjavi tako vterjen v čistosti, da ni potem nigdar čutil takih skušnjav. Tudi naš mili očak sv. Frančišek, kaker tudi sv. Bernard, sta po premaganih skušnjavah postala bolj vterjena v odnosnih čednostih. 
Peti namen, keterega ima Bog, kedar dopusti, da te skušnjave napadajo, je: da ti pomnoži plačilo v nebesih. To je nasledek četertega namena, ker se duša premagovaje skušnjave zmirom bolj vterjuje v čednostih pa se mora zato jako vojskovati, to je izverševati velika djanja čednosti. Kaj pa zadobi človeku plačilo v nebesih, ako ne čednosti? One so tiste naše ljubeznjive prijateljice, ketere nas pred sodiščem božjim zagovarjajo in nam večno veselje zadobivajo. Oh kako se bomo enkrat čudili, kedar bomo videli neizmerno plačilo, ki nam bode dano od Jezusa za vsako najmanjšo skušnjavo! Bere se o nekem pobožnem redovniku, keterega so neko noč strašne nečiste skušnjave napale. Skoraj je hotel vže grešiti, ali spomni se na slovesno obljubo čistosti ter z veliko silo trikrat skušnjavo premaga. In glej, angelj se prikaže v duhu nekemu drugemu redovniku, ter mu pravi, da nese tri dragocene, z biseri napolnjene krone gori rečenemu redovniku, kateri jih je zaslužil, ker je trikrat skušnjave zavolj Jezusa premagal. 
Ne žaluj toraj, pobožna duša, temuč veseli se raje se sv. Pavlom, ter ž njim reci: Ker se čednost v slabosti doverši, se bom rad veselil v svojih slabostih II. Kor. 12, 9. Kako se pa imaš vladati v skušnjavah, bomo videli drugikrat, ako nam Bog da zdravje in življenje. 

